Če greste na ulico in vprašate deset moških, zakaj so potrebne plastične operacije, vam bodo mnogi brez oklevanja odgovorili: »Za povečanje ženskih prsi.« Ta logika ni naključna: človeška civilizacija je, če dame to hočejo ali ne, sama po sebi patriarhalna, torej skoraj povsod prevladujejo moški. Za njih je prsi najprivlačnejši del ženskega telesa.
Zato so dame že od antičnih časov, da bi naredile močnejši vtis na močnejšo polovico človeštva, izumljale različne načine, kako narediti svoje prsi bolj izrazite. Sprva so bila to oblačila z globokimi izrezi, nato spodnje perilo, ki je ustvarjalo blagodejne optične učinke. A vse to so bili začasni ukrepi, ženske pa so želele nekaj stalnega ali vsaj dolgotrajnega.
Šele razvoj plastične kirurgije je ženskam pomagal, da so resnično izgledale v skladu z lastnimi željami in ustrezale standardom zunanje lepote, ki so jih postavili moški. Leta 1889 se je zgodilo nekaj, o čemer so sanjali milijoni lepih dam po vsem svetu - izumljena je bila metoda umetnega povečanja prsi, ki je kasneje postala znana kot endoprotetika dojke (iz grških besed "endon" - "znotraj" in "prosthesis" - "dodajanje, spajanje").
Prvi material za povečanje ženskih prsi je bil parafin, ki so ga najprej imenovali naftni vosek, saj je bil izdelan iz te vnetljive tekočine. V prvih desetletjih prejšnjega stoletja je estetska medicina preizkušala številne materiale, ki so bili primerni za endoprotetiko: slonokoščene in steklene kroglice, polietilen in poliuretan, poliestrska pena in še marsikaj. Vse to je povzročilo žalostne posledice.
Šele leta 1961 sta dva ameriška plastična kirurga iz Houstona, Thomas Cronin in Frank Gerow, izdelala in med operacijo uporabila prve silikonske vsadke in tako naredila pravi preboj v estetski medicini. Toda trajalo je več kot pol stoletja, preden so sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja izumili vsadke pete generacije. Odlikujejo jih izboljšane fizikalne in kemijske lastnosti: so gostejši in zanesljivejši; gel, ki jih polni, je zelo obstojen in zato ne pušča skozi lupino.
Faze delovanja
Ker je zamenjava dojke dokaj resen kirurški poseg, se izvaja le v splošni anesteziji. Skozi celotno operacijo se s pomočjo posebnih monitorjev spremljajo vsi vitalni kazalniki telesa: krvni tlak, srčni utrip, stopnja nasičenosti krvi s kisikom itd.
Pred operacijo kirurg s posebnim markerjem nanese oznake, po katerih se nato izvede kirurški pristop. Zareze običajno naredimo tako, da so pooperativne brazgotine minimalno opazne. Izbira kirurškega pristopa je odvisna od številnih odločilnih dejavnikov. To so zlasti:
- položaj (visok, srednji ali nizek) mlečnih žlez na prsni steni;
- prisotnost ali odsotnost ptoze dojke - ptoza in njene stopnje (skupaj so tri);
- značilnosti kože: debelina in elastičnost, prisotnost strij;
- anatomske značilnosti velikih prsnih mišic, prsnice in reber.
Nato se oblikuje žep (postelja) za vgradnjo implantatov. Lahko se nahaja pod veliko prsno mišico, pod mlečno žlezo ali pa se izvaja kombinirana možnost. Prva metoda se uporablja pogosteje, saj zagotavlja bolj stabilen rezultat.
Po namestitvi vsadkov se rana zašije. Za najboljši kozmetični učinek se uporabljajo intradermalni kozmetični šivi s sodobnim vpojnim šivalnim materialom ali posebnim medicinskim lepilom. Nato pacientu nadenemo kompresijska oblačila, da preprečimo premik vsadkov in povečanje pooperativne otekline tkiva. Bolnica nekaj ur po operaciji ostane na rehabilitacijskem oddelku, kjer njeno stanje spremlja medicinsko osebje.
Na splošno operacija zamenjave dojke traja od 40 minut do ene ure in pol. Včasih traja dlje, odvisno od uporabljene kirurške tehnike in številnih drugih dejavnikov. Na primer, želja pacientke po povečanju prsi za več velikosti hkrati. Poleg tega, če ste že imeli operacijo rekonstrukcije dojke po raku dojke ali travmi, je lahko postopek težji in traja dlje.
Metode delovanja
Obstajajo štirje glavni kirurški pristopi, ki se uporabljajo po vsem svetu.
- Submamarno (pod mlečno žlezo).
Pri tej metodi gre za rezanje kože samo pod dojko (v submamarni gubi), zaradi česar so rezi neopazni, če je guba dobro oblikovana. V drugih primerih ta dostop ne zagotavlja zadostnih kozmetičnih rezultatov. Prednosti tega pristopa vključujejo dejstvo, da pri uporabi tkivo dojke praktično ni prizadeto. - Periareolarni.
S tem pristopom se rez nahaja vzdolž spodnjega polkroga areole, na meji pigmentirane kože areole in nepobarvane kože. Zaradi tega po nekaj mesecih postane pooperativna brazgotina skoraj nerazločna. V tem primeru se tkivo dojke v spodnjem delu odmakne. To na noben način ne ovira možnosti dojenja v prihodnosti in v nasprotju s pogostimi napačnimi predstavami ne zmanjša občutljivosti bradavic v pooperativnem obdobju. - Aksilarni (aksilarni).
Ta kirurški pristop vključuje zarezo v aksilarnem predelu. To tudi ne vpliva na tkivo dojke. Uporaba metode je bolj upravičena, kadar je začetna velikost zelo majhna in inframamarna guba ni oblikovana. V drugih primerih ima omejitve. Za doseganje aksilarnega dostopa je potrebna endoskopska video tehnologija. Omogoča bolj varno in manj travmatično operacijo glede na oddaljenost reza od območja operacije. - Transumbilikalni.
To je redko uporabljena tehnika. Vključuje namestitev vsadka skozi rez v predelu popka. Na ta način se lahko vgradi samo implantat, napolnjen s fiziološko raztopino. Najprej se vsadek namesti, nato se napolni. Takšni prsni vsadki se praktično ne uporabljajo, saj, kot so pokazale izkušnje, silikonski vsadki omogočajo doseganje bolj stabilnega rezultata ob upoštevanju vseh nians posameznega primera.
Končna izbira metode vgradnje implantata in kirurškega pristopa je odvisna od značilnosti posameznega pacienta in le selektivni individualni pristop do vsakega primera omogoča doseganje najbolj estetskega rezultata.
Priprava na operacijo
Pred začetkom priprav na operacijo mora pacient pri plastičnem kirurgu izvedeti vse vidike načrtovanega posega: vrsto implantata, proizvajalca, razpoložljivost in trajanje garancije, obliko, vrsto lupine in polnila. Najpogostejši trenutno v svetu so silikonski vsadki s teksturirano lupino in polnilom - silikonskim gelom s spominom oblike.
Obstajajo različne vrste polnil za vsadke.
- silikonska tekočina, katere konsistenca spominja na rastlinsko olje;
- standardni silikonski kohezivni (kohezija je vez med molekulami snovi, ki določa njeno trdnost) gel, s konsistenco, ki spominja na žele;
- silikonski gel z visoko stopnjo kohezije, katerega konsistenca spominja na marmelado;
- silikonski gel "soft touch" (iz angleščine "soft touch") - povečana mehkoba;
- fiziološka raztopina, konsistenca vrečke, napolnjene z vodo;
- sojino olje, podobno konsistenci kot prvo polnilo.
Vsako polnilo ima svoje prednosti in slabosti. Na primer, visoko koheziven gel dobro obdrži predvideno obliko z visoko stopnjo projekcije, vendar je gostejši na dotik. Fiziološka raztopina naredi prsi čim bolj mehke in naravne, ne zagotavlja pa ohranjanja njihove oblike. 8-10 mesecev po začetku uporabe se lahko začne nastajanje kristalov soli, ki lahko prebodejo lupino.
Poleg tega obstaja učinek "klokotanja", ki prav tako ne ustreza vsem bolnikom.
Obstaja še en način za povečanje prsi brez uporabe tujih materialov. To je vnos maščobnih celic – lipofilling ali lipomodeling. Ta metoda je bila predlagana relativno nedavno, leta 2004, čeprav so bili podobni poskusi izvedeni od druge polovice dvajsetega stoletja. Vendar v teh letih vsaditev maščobe ni imela pozitivnega učinka, saj jo je telo hitro absorbiralo.
Danes so se plastični kirurgi naučili obdelati maščobne celice tako, da je učinek njihove injekcije daljši. Kljub temu se po letu in pol absorbira do 60% volumna presajenega tkiva, zato bo treba operacijo ponoviti. Tako je za razliko od silikonskih vsadkov lipofilling začasen ukrep.
Pred operacijo povečanja prsi bo morala pacientka opraviti popoln zdravniški pregled, da se zagotovi, da ni zdravstvenih kontraindikacij in da se zmanjšajo možna tveganja. Vključevalo bo:
- krvne preiskave: klinične in biokemične, za koagulacijo, za skupino in Rh faktor, za HIV, sifilis in označevalce hepatitisa C in B;
- splošna analiza urina.
Poleg tega bo potrebna mamografija ali ultrazvok mlečnih žlez, rentgen ali fluorografija prsnega koša, elektrokardiogram in ultrazvok žil spodnjih okončin. Poleg tega je treba med posvetovanjem s plastičnim kirurgom pacienta seznaniti z vsemi obstoječimi boleznimi, prejšnjimi operacijami, alergijskimi reakcijami, pa tudi z zdravili, ki jih jemlje, vključno s prehranskimi dopolnili.
Tudi pred operacijo boste morali vsaj dva tedna prenehati kaditi in piti alkohol, saj prvi slabo vpliva na celjenje, drugi pa ni združljiv z antibiotiki, ki so predpisani v profilaktične namene v pooperativnem obdobju.
Poleg tega mora vsaka ženska, ki načrtuje mamoplastiko, vedeti in upoštevati dejstvo, da je načrtovanje nosečnosti v enem letu po operaciji izjemno nezaželeno. Dejstvo je, da lahko hormonske spremembe v zgodnjem pooperativnem obdobju in na začetku procesa laktacije (nastajanje materinega mleka) vplivajo na prsne vsadke na najbolj nepredvidljiv način.
Kontraindikacije za endoprotetiko dojke so:
- nosečnost;
- diabetes mellitus;
- hude endokrine in avtoimunske bolezni;
- motnje strjevanja krvi;
- bolezni mlečnih žlez (vključno z množičnimi formacijami), ki zahtevajo opazovanje onkologa;
- poslabšanje obstoječih kroničnih bolezni;
- bolezni kardiovaskularnega in dihalnega sistema, ki služijo kot kontraindikacija za splošno anestezijo;
- starost manj kot 18 let;
- manj kot šest mesecev po prenehanju dojenja.
Rehabilitacija po operaciji
Popolno okrevanje po zamenjavi dojke nastopi v nekaj mesecih. To obdobje lahko razdelimo na več glavnih faz.
V prvih 3-4 dneh po operaciji lahko bolniki občutijo nelagodje: težo in pokanje v predelu velikih prsnih mišic. Olajšamo jih lahko z jemanjem analgetikov, ki jih predpiše lečeči zdravnik. Četrti dan te manifestacije običajno izginejo.
Možna je oteklina mehkih tkiv na območju operacije. Včasih traja več tednov in se razširi na predel trebuha. To so normalni simptomi in ne bi smeli biti razlog za skrb.
Gibanje rok bo omejeno prvih 24-48 ur po posegu.
V prvem tednu ne smete voziti. V tem času je najbolje, da so vaša oblačila čim bolj udobna in jih je enostavno odstraniti.
Telesno aktivnost boste morali čim bolj omejiti. Vendar počitek v postelji sploh ni potreben. Prav tako se močno priporoča izogibanje nikotinu in alkoholu.
Teden dni po operaciji že lahko vozite avto, vendar le, če ne jemljete nobenih protibolečinskih tablet, ki motorično močno zavirajo. Pomembno je, da se pred vrnitvijo k vožnji posvetujete s svojim kirurgom.
Če vaše delo ne vključuje intenzivne fizične aktivnosti, je vrnitev na delo možna v enem tednu. Še vedno pa se morate izogibati dvigovanju težkih (več kot 4-5 kg) predmetov in se vzdržati pretirane telesne dejavnosti.
En mesec po operaciji vam bo zdravnik verjetno dovolil nadaljevanje lahke vadbe. Vendar pa večina kirurgov še ne priporoča, da bi v tem obdobju delali veliko z zgornjim delom telesa, zlasti z vključevanjem velikih prsnih mišic. Lahke kardio vaje so možne brez teka ali plavanja. Približno v tem času boste začeli opažati rezultate povečanja prsi. Prsi bodo začele padati v svoj naravni položaj in dobivale bolj naravno obliko. Vendar upoštevajte, da lahko ta postopek traja več mesecev. Štiri tedne po operaciji se kompresijska oblačila običajno odstranijo in lahko začnete nositi nedrčke brez žic ali potiskov.
Nekaj mesecev po operaciji boste lahko videli, ali so rezultati po pričakovanjih. Kar zadeva brazgotine, bodo sčasoma postopoma zbledele in se zlile z okoliško kožo. Če jih pravilno negujemo, bi morale v enem letu postati skoraj nevidne. Dva do tri mesece po operaciji postanejo dojke mehkejše, pridobijo konsistenco naravnega prsnega tkiva in nato z vsakim mesecem bolj mehke. Po treh mesecih lahko začnete z intenzivnejšo vadbo za zgornji del telesa.
Obstaja še nekaj nasvetov po operaciji, ki jih lahko uporabite za pospešitev okrevanja:
- izogibajte se jemanju zdravil, ki vplivajo na strjevanje krvi;
- redno vlažite mlečne žleze, da preprečite strije;
- zatreti željo po odstranitvi povojev in pogledati napredek - to lahko povzroči okužbo;
- dajte svojim vsadkom čas, da se »prilagodijo«: sprva bodo videti nenaravni, s preveč zapolnjenim zgornjim polom, postopoma pa bodo pridobili naravno obliko solze;
- poskrbite za dovolj počitka, saj to pospeši proces okrevanja;
- Izogibajte se tesnim oblačilom, še posebej tistim, ki zahtevajo visoko dvigovanje rok, ko jih oblačite;
- Mesec dni po operaciji morate spati samo na hrbtu! Ne moreš spati na boku, še manj pa na trebuhu. V prvih dneh boste lažje spali z visoko postavljenimi blazinami za hrbet;
- če imate hudo bolečino, se pojavi asimetrična oteklina ali je povoj moker, se takoj posvetujte z zdravnikom;
- Ne skrbite, če se po operaciji pojavi povečana ali zmanjšana občutljivost bradavic: to je normalno;
- občutki na desni in levi morda niso enaki - to ni znak težav in se zgodi skoraj vsem;
- Upoštevajte, da lahko večina žensk po operaciji doji, vendar je nastajanje mleka lahko počasnejše.